Njegova znanstvena skrb je bila slovenska književnost, zlasti v 19. in 20. stoletju, v evropskem okviru. Bil je eden prvih, ki se je po drugi svetovni vojni obrnil proti pozitivizmu, sociološkemu, ideološkemu in drugim redukcionizmu. Pri interpretaciji poezije je uporabil notranji pristop z imanentno interpretacijo, kasneje tudi novejše metode, v iskanju pripovedne proze pa so rezultate sodobnih pripovedi zapisali na spletni strani SAZU.

Objavil je številne strokovne knjige, znanstvene razprave in prispevke k domačim in mednarodnim časopisom. Predaval je na številnih znanstvenih posvetih doma in v tujini. Bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (Raleigh, 1996) in Združenja za slovenistiko v ZDA (1997) in doktor honois causa z Univerze v Mariboru (2002).

Za življenjsko delo na področju literarnih ved (1999) je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1975), naziv veleposlanika Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado. Med odlikovanji navedimo vrstni red dela z zlato krono (1987), Raziskave kakovosti mednarodnega reda svete Fortunate (1993), Zlati red humanizma – Listina desetletja (Sarajevo, 1993), poveljnik Eques Ordinis sancti Gregorii Magni (Vatikan, 1996), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997), naziv častnega državljana glavnega mesta Ljubljana (2005) in Avstrijski križ časti za znanosti in umetnosti prvega reda (2010), so zapisali.

Lani sta ga za interdisciplinarni doktorski program iz ameriških študij Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za angleške in ameriške študije Univerze na Dunaju prepoznala za svoje delo v dolgoletnega na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.