Pravica do slova od mrtvih ali umiranja v naši družbi ni priznana

Pravica do slova od mrtvih ali umiranja v naši družbi ni priznana

Strokovnjaki opozarjajo na velik pomen poslavljanja od pokojne osebe zaradi žalovanja svojcev.  Foto: EPA
Strokovnjaki opozarjajo na velik pomen poslavljanja od pokojne osebe zaradi žalovanja svojcev. Foto: EPA

Pravica do slova od umirajočega ali preminulega sorodnika v naši družbi še vedno ni priznana in ji ni namenjeno dovolj pozornosti. O tem pričajo tudi šokantne izkušnje svojcev, ki se od svojih bližnjih niso mogli pravilno posloviti.

Ana in Andraž Šavli za tragično nesrečo desetletnega sina, ki se je utopil na reki Soči, so izvedeli zaradi nenadnega odpiranja zapornic v bližnji hidroelektrarni, ki je zelo hitro povišala vodostaj reke, pet ur pozneje . Potem so dolgo in s številnimi zapleti čakali, da so se lahko poslovili od mrtvega otroka. Vsaka minuta čakanja jim je povzročala dodatno mučno bolečino, pravijo. Ana pravi, da je bila njena resnična misel, ko je izvedela za tragično novico, da ga želi imeti ob sebi, da ga je želela stisniti k sebi. Že sama misel, da je njen pokojni otrok nekje v hladni sobi, ji je povzročala še večjo stisko in nepopisno bolečino.

Starši so najprej prejeli informacije, da je njihov pokojni otrok v bolnišnici v Šempetru, in ko so jih tja iz Ljubljane odpeljali v najhujšem šoku, so jim v bolnišnici povedali, da so fanta odpeljali na sodno medicino v Ljubljano. Ni pa sob in priložnosti za slovo. Naslednji dan so večkrat poklicali, zdravnika pa niso dobili, pravijo pa tudi, da jih nihče ni vprašal za dovoljenje glede obdukcije. Zdelo se jim je, kot da jim je “sistem” odvzel mrtvega otroka, ga postavil v neko kolo postopkov in birokratskih postopkov s truplom – toda človeška, duhovna nota je bila popolnoma prezrta.

Tudi na Žalah ni šlo brez zapletov, saj bi morali počakati še en dan, da bi se poslovili od otroka, a na koncu, ko so se v velikem šoku in žalovanju dobesedno skoraj čustveno zlomili, so se ta dan smeli posloviti . . Družina se je od otroka in brata poslovila v mrliški vežici – čeprav so ga želeli odpeljati domov in se tam v miru in ljubezni posloviti od njega.

READ  Slovenija odpira volišča za državnozborske volitve

Žalujoči zaradi stiske ne skrbijo za svoje pravice

Renata Jakob Roban, predsednik Društva hospic Slovenije, pravi, da je smrt v Sloveniji še vedno velik tabu, težava pa je, da je velik tabu tudi med strokovnjaki. “Nimamo nadzora nad komunikacijo z umirajočimi ali njihovimi sorodniki ali žalujočimi,“opozarja.

Žalujoči ne morejo skrbeti za svoje pravice, ko se ljubljena oseba izgubi zaradi stiske, saj se zaradi pomanjkanja formalnih pravnih okvirov niti ne zavedajo svojih pravic. Potrebne so sistemske rešitve.


Epidemija covida-19 je poslabšala razmere glede pravice do poslavljanja od pokojnika.  Foto: Reuters
Epidemija covida-19 je poslabšala razmere glede pravice do poslavljanja od pokojnika. Foto: Reuters

Epidemija poslabša položaj

Med epidemijo covid-19 je bilo slovo od umirajočega sorodnika še težje. Številne bolnišnice in domovi za ostarele prepovedujejo obiske. Na ministrstvu za delo je strokovna skupina za paliativno oskrbo napisala smernice, po katerih bi morali umirajočim obiskati svojce, a končna odločitev je bila v rokah direktorjev teh ustanov. In prakse so se razlikovale od institucije do institucije. “Očeta smo 20. avgusta postavili v dom Črneče, ko so se za njim zaprla vrata, ga nismo več videli,” pravi Anika Schwartz.

Takoj za tem je v dom prišla okužba. Obiski niso bili dovoljeni, očetovo zdravje pa se je hitro poslabšalo, čeprav sprva ni bil okužen, pozneje pa so ga obvestili, da je okužen tudi on. Osebje je bilo prijazno, skušali so jim pomagati pri telefonski zvezi, a oče je bil gluh in komunikacija ni bila mogoča. “Z bratom sva vprašala, če ga lahko vidimo, bi iz lastnega žepa plačala zaščitno opremo. Tisto zadnjo minuto se ne moreš posloviti, a zdelo se mi je okrutno,” je dodala.

Detabuizacija smrti

Alenka Križnik, vodja programa Detabuizacija, meni, da če je v domu že okužba, zaradi katere so obiski prepovedani, te pravice umirajočim ne bi smeli odvzeti, ker nastane nepopravljiva škoda, ki ni sorazmerna s koristjo, ki jo omejitev. “To ne pomeni, da zavračamo ukrepe, sprejete za zaščito, so dejansko nujni in jih je treba spoštovati, vendar jih je treba določiti za vsak primer posebej in poiskati možne rešitve. Strokovnjaki tudi opozarjajo, da se poslavljanje od umirajočega ali pokojni sorodnik, ki je pomemben pri žalovanju, ima lahko njegovo onesposobitev resne psihološke posledice za svojce, “ je dodala.

READ  Stadler Test Center in Inovacije Slovenija

“Očeta smo 20. avgusta postavili v Črnečin dom, ko so bila za njim zaprta vrata, ga nismo več videli.” : BoBo

Anonimna izpoved ena

Konec letošnjega februarja si je oče zlomil kolk, pred tem pa je bil eno leto v domu upokojencev. Odpeljali so ga v bolnišnico in od takrat ga nismo več videli. Ukrepi so začeli veljati ravno takrat. Oče po operaciji ni več našel oporoke. Ni slišal dobro, zato ga nismo mogli poklicati na njegov mobilni telefon. V tako ranljivem položaju so ga obkrožali neznanci in njegovih hčera ni bilo nikjer več. Mislim, da je zato izgubil voljo do življenja. Nikoli ne bom vedel, kako je vse skupaj doživljal, a preganja me občutek, da je mislil, da so naši ljubljeni pozabili nanj. Umrl je en mesec v domu upokojencev. Konec marca smo ga pokopali v navzočnosti največ desetih ljudi. Bil je velik dobrotnik, vedno je vsem pomagal in si takšne smrti ni zaslužil.

Anonimno priznanje dve

Ne vem, kaj sem mislil, ko sem očetu obljubil, da ga bom z reševalnim vozilom pospremil v bolnišnico, ker so se takrat stopnjevali varnostni ukrepi proti širjenju okužbe in me zagotovo niso spustili v reševalno vozilo. Toda oče me v življenju ni nikoli prosil, razen ko sem bil malo najstnik, naj čakam z zabavami in grem v šolo, za vse ostalo bo čas, in ko me je prosil, naj grem z njim … Ne, Nisem si niti mislila, da ne more ugoditi njegovi prošnji. Nato pa se je zvečer njegovo stanje tako poslabšalo, da je partner poklical na pomoč. Kličem jo nazaj, še jih ni. Ne more govoriti, kriza, oče se bori za sapo … Ponovno kličem … So že tam? Ne odgovori, telefon zazvoni prazen, bojim se, sekunde se vlečejo, vse se ustavi. Samo zvoki. Tisti povsem običajni so vedno glasnejši. Potem me pokliče nazaj, da ga ni več, da je bilo grozno, da ni mogel dihati, da je prosil za kisik, da mu niso pomagali morfij ali zdravila, da se je dušil v agoniji. Po približno uri in pol zvečer pokličem Golnik. Sprejeli so ga. Stabilizirano. Da je za zdaj živ. “Ga lahko vidim, ga lahko obiščem?”

“Obiski niso dovoljeni.”

“Ampak … kaj pa, če se moramo posloviti?”

“Ne, brez obiskov, direktor ne dovoli,” z uradnim glasom pravi ženski glas na drugi strani.

READ  Hisense China ustvarja nova delovna mesta v Sloveniji s skokom prijav

Odložim slušalko in prvič, odkar je oče zbolel in je bilo njegovo stanje tako slabo, se pokvarim. Nekaj ​​dni kasneje, ne da bi se lahko poslovil od njega, je umrl sam, brez svojih najdražjih.

Izbor sobotnega Dnevnika

Franc Janez

Popotniški navdušenec. Posneta TV ninja. Neprimerno poslovanje. Twitter praksa.

Related Posts

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Read also x