– L’ultimo rapporto preučuje zlasti nove diversi “appocci nazionali” e il ruolo delle autorità di regulamentozione Locali
Ta članek je na voljo v angleščini.
Prejšnji teden je Evropski avdiovizualni observatorij (EAO) objavil novo poročilo z naslovom “Pomen evropskih del in storitev javnega interesa.” Študija podrobno raziskuje načine, na katere evropski zakoni in nacionalni pristopi zagotavljajo pomembnost in prepoznavnost evropskih filmov in serij na zahtevo. Nadalje obravnava ukrepe za zagotovitev ustreznega pomena avdiovizualnih medijskih storitev splošnega pomena.
Področja, zajeta v študiji, vključujejo pravne vidike pojmov “relevantnost” in “odkritje”, Direktivo EU o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD) in Konvencijo Sveta Evrope o čezmejni televiziji, spremljanje ključnih obveznosti in vlog. Osredotočenost in primerjalna analiza nacionalnih regulativnih organov, devet različnih “nacionalnih pristopov za zagotavljanje ustreznosti” (Belgija, Bolgarija, Francija, Nemčija, Italija, Anglija, Portugalska, Romunija in Slovenija) ter “ponudniki storitev VOD in ponudniki televizijskih storitev.”
“AVMSD ne zagotavlja le 30-odstotnega deleža evropskih del v katalogih ponudnikov storitev VOD, ampak zahteva tudi poudarjanje teh del,” med drugim poudarja 13. člen, 1. odstavek poročila. Kljub temu se te kvote oziroma deleži na seznamu v zakonodajah analiziranih držav različno razlagajo – npr. dodatno osredotočanje na domače delo na Portugalskem in v Sloveniji; V Flandriji v Belgiji je velik poudarek na izdelkih v jeziku, ki se govori v posamezni državi, v Romuniji pa dodatna pravila, ki posebno pozornost namenjajo neodvisnim proizvajalcem.
“V Nemčiji, s sklicevanjem na pravila AVMSD o ‘evropskih delih’, so primeri vsebine, primerne za uporabo pravil o pomembnosti, določeni v zakonodaji, vendar podrobnosti urejajo pristojni regulativni organi za medije,” piše. “Podobne ureditve obstajajo v Združenem kraljestvu in Italiji,” piše v poročilu.
Če povečamo vprašanje pomena evropskih del v katalogih ponudnikov storitev VOD, “v nekaterih primerih nacionalna pravila za ponudnike zamujajo podrobnosti.” V takšnih primerih ustrezni regulativni organi za medije ne dajejo nobenih navodil o tem, kako ravnati s tako pomembnostjo ali konceptom pomembnosti. Ustrezna primera te vrste sta Anglija in Portugalska.
Različne strategije za zagotavljanje vidnosti vključujejo “dajanje evropskih del na voljo neposredno na domači ali glavni strani storitve, posvečanje razdelkov evropskim delom”, “označevanje evropskih del v iskalni funkciji ali indeksu ali ponujanje možnosti iskanja po evropskih. razpoložljivem iskanju orodja, kampanj, ločenih oglasov ali priporočil,« »Dajanje na voljo napovednikov in pasic, ki promovirajo takšna dela, recenzij in člankov na družbenih omrežjih« ali »izpostavljanje takih del med oglaševalskimi ali naročniškimi kampanjami.«
V tem smislu gosti pravni sistem Italije zagotavlja minimalno kvoto za vlogo “znanih” evropskih del v “kataloških oddelkih, večplatformskih oglaševalskih akcijah, priporočilih, poslanih uporabnikom, in komercialnih informacijah. Navedeno je najmanj sedem dni, razen če krši licenčne ureditve ali druge distribucijske pravice.Zlasti Italija je edina država z vzpostavljenim sistemom točkovanja, ki vsaki metriki ali orodju dodeli določen rezultat, s katerim morajo ponudniki VOD doseči splošno minimalno vrednost.
Poročilo ugotavlja, da so se finančne kazni na podlagi kršitev ključnih obveznosti gibale v absolutnih številkah od 250 evrov (v francosko govoreči Belgiji) do približno 285.000 evrov v Veliki Britaniji. , približno 1.000 do 20.250 € v Romuniji, 7.500 do 37.500 € na Portugalskem in 6.000 do 60.000 € v Sloveniji. V relativnem smislu pa lahko ovire znašajo od 1 % v Italiji do največ 3 % v francosko govoreči Belgiji ali 5 % v Združenem kraljestvu letnega prihodka ponudnika storitev. Poleg tega lahko v nekaterih državah ponavljajoče se kršitve “povzročijo precej višje globe, do dvakratne običajne kazni v Bolgariji ali 5 % letnega prometa ponudnika storitev v francosko govoreči Belgiji.”
Študija trenutno kaže, da “ni vsebinskih zahtev za evropske naloge v zvezi s ponudniki linearnih storitev, ki v 1. odstavku 13. člena AVMSD določajo le ponudnike storitev VOD z vsebinsko obveznostjo”.
“Pravila o deležih kvot za evropska dela in neodvisne produkcije sledijo pravilom v AVMSD v državah članicah, medtem ko nekatera dodajajo dodatne navedbe o specifični vključitvi domačega dela. Vendar ta pravila niso dopolnjena z izrecnim sklicevanjem na glavne vsebinskega vidika, razen na primer v Franciji, v udarnem terminu,« še pojasnjuje poročilo.
V sklepih dokumenta je Profesor Mark D. Gol Trdi, da ima “trenutno zapisano” dva različna pomena znotraj AVMSD. Paradni konj se predstavlja kot “specifičen način promocije evropskih stvaritev”. Zato “ponudniki VOD ne bi smeli le primerjati obveznosti minimalnega deleža za svoje kataloge s pristopom, ki temelji na kvotah za TV storitve, ampak bi morali tudi zagotoviti, da je poudarek na teh evropskih delih.” To je posledica dejstva, da »samo prisotnost velikega števila naslovov zaradi te obveznosti ne vodi samodejno v visoko potencialno porabo«, zato je treba »pravilu nameniti dodatno pozornost. Evropsko deluje«. Šele z zadnjo revizijo direktive leta 2018 je bila odgovornost za pomen dodana in prenos s strani držav članic je bil v mnogih primerih končan le z bolj ali manj velikimi zamudami. Posledično je treba “dejansko uporabo novega pravila in učinkovitost ukrepov, ki so jih izbrali ponudniki VOD, še videti.”
Druga pomembna opomba je drugačne pravne narave. “S to določbo lahko države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se storitvam splošnega pomena pripiše ustrezen pomen, ne pa tudi obveznost,” poudarja poročilo. To “zelo jasno oblikovano” pravilo ne predpisuje prenosa niti ne določa, katera merila je treba uporabiti za ugotavljanje, ali je storitev v javnem interesu. Kljub temu priznava pristojnost držav članic, da ohranijo ali uvedejo določbe v zvezi z merili, in zagotavlja “utemeljitev za uvedbo takih določb ob upoštevanju pomena pluralizma medijev, svobode govora in kulturne raznolikosti”.
»Posredniki in tretje osebe, ki stopijo med končnega uporabnika – gledalca avdiovizualnih medijskih vsebin – in prvotnega proizvajalca ali ponudnika storitev vsebine, so najpomembnejši, najpomembnejša pravila pri zaznavanju, odkrivanju ter vnaprej določenih storitvah in vsebinah. kot posebnega pomena so enostavno ali neposredno dostopni. Primerljivo “To je zelo primerno za zagotovitev, da minimalna količina vsebine doseže široke dele družbe, in prispeva k izogibanju situaciji, ko nekatere družbene skupine ostanejo v svojih lastnih ‘filtrirnih mehurčkih’,” poročilo povzema.
Celoten dokument je na voljo Tukaj.