V četrtek bomo izvedeli, kdo je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Odbor uspeva vsako leto ohraniti skrivnost do trenutka objave, toda letos literarna javnost pričakuje, da so se “varno” odločili – za Akademijo so bila tri leta različnih preobratov. Stavnice pripisujejo dobre možnosti za najvišje literarno priznanje na svetu Maryse Condé od otoka Guadeloupe, ki je lani dobil “alternativno Nobelovo nagrado”, do kanadskega pisatelja Margaret Atwood, “trajni nominiranec” Ngugoi wa Thiong’u od Kenije in kot vsako leto do Japoncev Harukiju Murakamiju. Med pogosteje omenjenimi imeni so ameriški pisatelj, rojen na Antigvi Jamajka Kincaid in kanadski pesnik Anne Carson.

V času epidemije nagrada ne bo imela enakega učinka in dosega, kot bi bila sicer, meni urednik in pisatelj Andrej Blatnik. Tisti, ki ga bo prejel v četrtek, bo po njegovih besedah ​​”padel v stanje, v katerem mu žarometi svetovne pozornosti ne bodo zasijali tako močno kot nekoč”. Dodal je, da je bil v stiku z zmagovalcem 2018 Olgo Tokarczuk, ki je letos med drugim ostala brez zelo dobro obiskanih in zelo dobro plačanih bralnih predstav po vsem svetu.

Blatnik je običajno sledil razglasitvi nobelovca na frankfurtskem knjižnem sejmu, preostanek dneva pa je nato komentiral o zmagovalcu. Zdaj je situacija nekoliko drugačna: čestitke in komentarji novega nagrajenca bodo omejeni predvsem na splet.

Vse je politika – tudi literatura
Lani sta nagrado prejela Olga Tokarczuk (za leto 2018) in kontroverzni avstrijski pisatelj Peter Handke (2019). Težko bi se pretvarjal, da tudi Nobelova nagrada nima političnega prizvoka. “Lahko se pogovarjamo, kateri pisatelji so si bolj zaslužni za to nagrado, kdo jo je dobil bolj upravičeno in kateri manj. A komaj za koga na tem zelo dolgem seznamu nobelovcev lahko rečemo, da je slab pisatelj,” Je poudaril Blatnik.

Sam meni, da je na lanski podelitvi dvojnih nagrad nova sestava nagrajencev morda izbrala dva zelo različna zmagovalca ravno zato, da bi razširila politični kontekst: “Vemo, kakšne težave smo imeli s sprejemom Handkejeve nagrade, po drugi strani pa se je bolj konzervativnemu delu literarne skupnosti pisanje Olge Tokarczuk zdelo preveč radikalno. Še posebej zato, ker je Handke nagrado prejel ob koncu svojega opusa, kar je normalno za prejemnike te nagrade, Olga Tokarczuk pa je mlada za Nobelovo nagrado. “

Ali lahko Slovenci sanjamo o Nobelovi nagradi?

Na razpis Švedske akademije za nominacijo kandidata za Nobelovo nagrado v Sloveniji so prejeli Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Slovenski center Pen. Najpogosteje se omenjajo kot slovenski kandidati Boris Pahor v Drago Jančar.

Wing menu, “da imamo Slovenci vsekakor dovolj dobre literature, da bi lahko potrdili tudi to nagrado, a cinični glasovi pravijo, da morda pogrešamo še nekaj prevodov vidnejših avtorjev v švedščino.”. Dejstvo pa je, da ima nekatera literatura, še manjša, manj možnosti, če je ni prevedena v druge velike jezike. V Sloveniji delamo na tem, saj slovenske knjige redno izhajajo v angleškem in nemškem prevodu. Blatnik meni, da lahko Nobelovo nagrado dobijo avtorji, ki so bolj opaženi v svetu.

Neuradno: Pahor, Jančar? “Mogoče je nekoliko pesimistično, toda za Pahorja se mi zdi, da je bila njegova priložnost zamujena, ko je leta 2002 zmagal Imre Kertesz s temo, podobno tisti, opisani v romanu Nekropola (1967). Tako je igrala ta politična dimenzija. (…) Še vedno lahko upamo na Jančarja, rekel bom skupnega upanja, ker bi Nobelova nagrada pritegnila več pozornosti drugim slovenskim avtorjem in bistveno okrepila položaj slovenske literature v svetu. Jančar je hkrati še vedno v izvrstni literarni formi. Nagrade, ki jih v zadnjem času prejema doma in po svetu, to dokazujejo, “ Verjamem.

Blatnik tudi ne verjame, da bi pregovorna slovenska manjšina ovirala flirtanje z Nobelovo nagrado. “Majhnost tu ne izključuje. Islandski Halldor Laxness je leta 1955 dobil tudi Nobelovo nagrado. Res pa je, da v zadnjih letih nagrado prejemajo bodisi predstavniki zelo velikih literatur in kultur ali predstavniki evropskih literatur. In tako samo vprašanje časa je, kdaj bo pozornost akademije preusmerila na druge, ne tako velike književnosti in tudi Slovenija bo bolj v središču akademskega pogleda, “ je sklenil.