miren | Lastnosti | Notranje uho: Slovenska glasba za mesec maj Recenziral Jakub Knera

Serum, portret Urusa Abrama

Prva epizoda Notranjega ušesa je bila posvečena Poljski, moji domovini, katere sceno najbolje poznam. Drugi se je osredotočil na Ukrajino, kjer je država v vojni zaradi ruske agresije (česar nismo pričakovali, ko smo prvotno načrtovali serijo). V tretji epizodi raziskujem slovensko glasbo po motivaciji nedavne premiere še enega albuma Širom, enega mojih najljubših evropskih bendov.

Slovenija leži na stičišču različnih evropskih poti in služi kot stičišče kultur. Država redno promovira svojo ustvarjalnost zahvaljujoč iniciativam, kot so MENT Lubjana in Jazz Cerkno, prizorišču Kina Šiška in dejavnosti Glitterbeat Records, ki ima korenine tam.

Odločil sem se povprašati Scheroma o njihovem navdušenju nad glasbo in vplivu slovenske kulture na njihovo glasbo. Navsezadnje svojo vrsto opisujejo kot “fantazijsko ljudstvo”.

»Slovenske ljudske pesmi sem odkril zelo pozno v življenju,« pravi Samo Kutin. “Malo sem vedel že iz otroštva in se kasneje naučil peti druge. To so stare ljudske pesmi iz Slovenije, slovenskih izven meja, Rezije in Istre. Čutim neko povezanost z njimi, tudi če ne preživijo, kot bi morala narodno-zabavna glasba. biti. To je smiselno. Zame ustvarjam izmišljen folk v državi, kjer ljudje v resnici niso preživeli. Zakaj? Ker je pošteno in narejeno za čas, v katerem živimo. Ker imajo pesmi svoje življenje – razvijajo se od koncerta do koncerta. Koncert, kot vsa popularna glasba, se je razvijal skozi zgodovino. Ker potrebujemo glasbo in rituale, da nadaljujemo z življenjem.”

Cotten priznava, da punk in metal posluša že od svojega sedmega leta, a prvi koncert, ki ga je videl, je bila tuvanska folk-grla skupina. Huun Huur Tu. Kasneje potujte, odkrivajte glasbo po Balkanu, Maliju in Indiji ter na festivalih in klubih po Sloveniji poslušajte jazz, svobodno improvizacijo, rock in folk iz skoraj celega sveta. Težko je reči, kako to vpliva na nas zaradi geografije moje države. Morda za nekatere,« priznava.Z Notranjim ušesom želim pojasniti, da ni samo kraj, ki opredeljuje glasbo, ampak tudi vse, kar se okoli njega dogaja: kulturno, geografsko, družbeno in politično.

Na slovenski sceni me bolj zanima pristop k ljudski glasbi, ki jo navdihujejo različne kulture, pa tudi improvizirana glasba, kjer se sreča z avantgardo. Pogledali pa bomo tudi pomembne umetnike, ki so eksperimentirali z zvokom in so v svoje prakse razgradili ali vključili metode sestavljanja, nestandardne izvedbene tehnike in nastavitev instrumentov. V tem delu slovenske pokrajine me navdušujejo njena hrapavost in korenine, naravni zvok, ki se zdi blizu naravi. Morda tukaj iščete to povezavo z geografijo kraja?

Sirom – Prestol tekoče preprostosti
(bleščice)

V Širomovem delu uživam že od njihovega albuma iz leta 2017 Lahko postanem glineni šopek. Njihov nenavaden slog ljudske in etnične glasbe, improvizacije in jazza se je hitro razvil v resnično izviren slog. Za pogled na spekter njihovega zvoka si predstavljajte komplet, ki med drugimi inštrumenti vključuje mezzar, palavon, rapabe, cambri, bendžo, hirdi-gurdy, tambura modrček, leri in okarino. Prestol preprostosti, Magnum Opus, je dvojna izdaja, kjer se vsaka skladba komaj prilega eni strani vinila. Širom črpa navdih iz surovega basa in evforije naravne informacijske družbe ter razširi pripoved od kontemplacije in miru do naraščajočega zvočnega zidu v filmu »Rane, gube in zaspanost«. Nasprotno, “Prods The Fire With A Bone, Rolls Over With A Snake” se začne s ponavljajočim se motivom na bendžu, ki ga dopolnjuje vokal Anne Karanga z osupljivo stopnjevanjem, kjer se violinski in zborovski vokal združita v polifono večglasje v ritmu. To mojstrsko ravnovesje služi kot čudovit kontrapunkt ekstatični pokrajini slovenskega tria. Eden najboljših rekordov leta 2022 doslej.

READ  Konferenca o kibernetski varnosti Blade | GOV.SI

Matej Bunin – Neprostovoljna gimnastika II
(splow)

Istoimenska gimnastika na albumu Mateja Bunina je študija primera ritma. Resonančni improvizirani komadi iščejo različne odtenke zvoka: od kovinskih činel preko debelih basov do mehanskih struktur, ki izginejo v hrupu (»4. del«). Album je videti kot slikanje akustične scene ali ustvarjanje zamegljene akustične skulpture, vendar postane bolj orkestralen, ko se pridruži več glasbenikov (skupaj jih je deset). Najbolj privlačni so trenutki, ko se beseda prikrade, ker je ne moremo vedno razbrati po zvoku (se začetek »2. dela« poje ali igra na strunah za kontrabas?). Včasih zvok neposredno posnema zvoke stroja. Med “3. delom” in “5. delom” je Irina Z. Tomašina zvočno-besedilna partitura Karla Hemlijaka. V sedmem delu postane na koncu bolj specifična besedna pripoved Ayevega norega večglasnega raziskovanja. Čuden krog naravnega zvoka ritma se sreča s človeškim glasom.

Kaja Draxler – na koncu
(Ni varno)

Klavirski solo albumi so pogosto zatopljeni v klišeje, pri čemer se ponavljajo, dokler niste kot Ouroboros – čeprav obstajajo opazne izjeme, ki zasijejo skozi. To je Kaja Draksler na koncu, neverjetno osredotočena in večplastna študija klavirja, ki prikazuje njene sposobnosti kompozicije in izvajanja. Album je zgrajen na improvizaciji, minimalni uporabi razpršenih zvokov in ustvarjanju dialoga s tišino. Draxler raziskuje tudi možnosti mikrotona, na primer na “Prst, roka, laket”. Slovenska pianistka, ki živi na Danskem, je odprta o tem, da je njen album iskanje jezika, ki ga je mogoče razumeti na več ravneh: na lastno identiteto, kako igrati in kako se znajti v današnjem svetu. V tem prizadevanju so besedila Roberta Frosta oz Wittold Jumprovich, katerega posnetki njegovih branj dopolnjujejo to literarno vizijo in opisuje enak boj z obliko. Draxlerjeva iz tega prizadevanja izstopa kot zmagovalka: izkazuje zaupanje v svoje ideje, lahkotnost izvedbe in odprtost za glasbene perspektive.

READ  Janša je v prestolnici podprl projekt, vreden več kot 100 milijonov evrov

Bacalina Velika – Zvezdna Srebru
(samosproščanje)

Serumove aktivne glasbenike najdemo v več kot eni slovenski zasedbi. Pred dvema letoma sta Anna Cravania in Samu Cotten, ki sta tudi soustanovila skupino Case, izdala še en album. Cotten je letos predstavil nov album za svojo drugo skupino Bakalina Velika. Igrajo ljudsko kot mali orkester: od pomirjujočih melodij in liričnih pesmi, ki predstavljajo apoteozo narave, preko privlačnega bluesa v »Ki bi dau« do mantre in labodskih oblik »Zima«. V naslovni skladbi me spominjajo na duh Dirty Three. Lirične melodije, zavite v akustične motive, hlipajoč zvok roga, trobente ali trobente ob spremljavi modro zvenečih električnih kitar. Skupina pohodnikov, igralcev iger, ki iščejo zvoke ob reki, v gorah, v jamah ali ruševinah stavb – samo poglejte naslovnico njihovega albuma oz. Odvzemi oddajo Posneto jeseni v Triglavskem narodnem parku.

Rock Zalukar – Govori s svojim telesom
(Nature Scene Records)

Rok Zalokar je tako kot Kaja Draksler pianist, ki svoj jezik išče v postmoderni glasbi. Igra s triom ali skupino, a Zahlit Govori s svojim telesom To je njegov edini (popoln) samostojni album, poln zbirateljskih idej. Umetnik po principu kolaža izbere učinke različnih del: spontane seanse v živo, majhen orkester, eksperimentiranje z ritmi ali kiparjenje zvoka. Včasih je izhodišče terenski posnetek, prekrit s kompozicijsko strukturo, ki me spominja na dosežke Philipa Petita (»Vrata in lestve percepcije«). Drugič se Zalokar poglobi v preučevanje razpoloženja v slogu Caretakerja (»Vidim, zakaj se ta tip zaplete v tolikšne težave«) ali doda ritme vokalnemu trashu v slogu Flying Lotus ali Philipa Jecka (‘Sidereal Time’). So trenutki, ko je vsega veliko, vsekakor pa je mogoče iz te nelinearne pripovedi (v kateri prevladuje nekoliko nadrealistična drama) vzeti nekaj zanimivih konceptov.

Kje So Roke feat. Duet za Radio Khaki – Samo za razvojne namene
(ŠOP zapisi)

Kje So Roke je elektronski duo, ki je zadnjih nekaj let preživel na lestvici ŠOP Independent Records. Založba združuje najbolj nenavadne pojave z domače glasbene scene: avantgardno, elektroakustično, eksperimentalno, sega vse do elektronske pop glasbe. Samo za razvojne namene Gre za temen dron, saj se Slovenci globoko zakopljemo v gost, monoton zrnat zvok in iščemo subtilne nianse detajlov ali zamegljenih zvokov. Pomislite na industrijsko vokalno sceno, v kateri se vedno znova pojavlja petje, posnetek Beethovna ali metronom. Malo me spominja na Claire Rossi, a namesto njene lahkotnosti in sijaja vse skupaj izžareva težo z lahkimi miniaturami. Včasih so te v pesmi podobnih oblikah – zamegljen slog Pocahaunted je mogoče slišati v improviziranem “Inter Ljud” ali pa iz hrupa “Vsak duo je duet, ni pa vsak duo”.

Tomaš Groom – solo poljub
(splow)

Toma Groom: Solo Kiss Od zavod sploh na meni vimeo.

READ  Čudovit trenutek: prižiganje lučk na slovenskem božičnem drevesu v Vatikanu #video

Tomaž Grom je samostojna zasedba na slovenski improvizirani in eksperimentalni jazz sceni. njegova najnovejša različica, solo poljub, prvotno kot glasba za plesno predstavo Kristine Aleksove. Ta video odlično prikazuje metodologijo dvojnega kitarista in drugačen pristop do instrumenta. Na nek način me to spominja na Ex-Easter Island Head, ki jemlje kitare, vendar Grom odlično uporablja tudi akustične tehnike, tako da lokom drgne skozi zvočni okvir. Očitno je dejstvo, da je bila njegova strojna oprema precej poškodovana. Ženin ga drgne, potrka, udari, naredi dolge poke in piha v cev sredi škatle. Od visokih tonov in brenčanja, ki se sliši od daleč do basov in šumenja, ki nastanejo, kot da bi nekdo nekaj držal za uho. Groom manipulira z dinamiko posnetkov in glasnostjo; Prepušča se hrupu in spretno kuje zveneče načrte, me nanje spominja Felix Cobain Sodelovanje z Ensemble Intégrales. Na spletu je na voljo nekaj več kot 2 minuti; Slišal sem malo več. Celoten del bo na voljo v drugem delu leta.

Rouge ah – для даши
(ment seja)

Pri pisanju te kolumne običajno izberem albume, ki so izšli v preteklih šestih mesecih. Pri Sloveniji se splača kršiti to pravilo. V tem primeru je to zaradi relativnega pomanjkanja kitaristov na alternativni glasbeni sceni. Na eni strani so tisti, ki k inštrumentu pristopajo bolj klasično, kot sta Brandee Younger ali Nala Sinephro, na drugi strani pa tisti, ki se elektrificirajo, na primer Lara Somogyi ali Marysia Su. Slednji je bližje Urška Preis, ki se registrira kot Rouge-ah. Svoj inštrument uporablja za elektroakustične instalacije, pri čemer uporablja učinke in zanke za prenos subtilnega, žilavega zvoka v svet hrupa in okolico dronov, ki ga lahko slišite, ko prvič nastopi. goli. “для даши”, bolj zamegljena v njeni podobi Izvirna kopija, temelji na toroidni obliki, ki se postopoma krepi z zaporednimi plastmi elektronskih prehodov. Intriganten predogled albuma, ki ga navdihujejo nočne more, ki bo izšel do konca tega leta.

Iga Stanic – slovenska abeceda
(samosproščanje)

Intenzivni trio Roja Le Treha snema le album, zato sem se odločil tvegati in se spomniti na komad enega od njegovih članov, ige Stanija, z izjemo datuma izida. »Slovenska abeceda« je fascinantna, ne le kot uvod v jezik dežele, iz katere izvira tukaj opisana pokrajina. Predvsem zahvaljujoč čudoviti kolektivni improvizaciji prikazuje različne fonetične možnosti, ki ustrezajo zaporednim črkam abecede. Včasih podobno kot partitura na zgoraj omenjenem albumu Mateja Bonina, pogosto blizu vokalne tehnike Phila Mintona ali Ottija Wassermana. Pesem je odprt dialog, ki se igra s potencialom zvokov, škripanja, klicev, brnenja, solz ali celo zborovskega jokanja. Razburljiva alternativa dolgočasnim uram iz šolskih klopi.

Franc Janez

Popotniški navdušenec. Posneta TV ninja. Neprimerno poslovanje. Twitter praksa.

Related Posts

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Read also x