Matej Tonin: “Koalicija je nekakšen program talcev Nove Slovenije”

Matej Tonin: “Koalicija je nekakšen program talcev Nove Slovenije”

Predsednik Nove Slovenije in obrambni minister Matej Tonin sta v intervjuju za naš časopis v zvezi z osebnim pismom ocenila zunanjega ministra Anžeta Logarja in poudarila, da mora imeti vsak minister spodobno raven komunikacije. Tonin je hkrati razkril, da bo vojska v naslednjih šestih letih potrebovala približno 780 milijonov evrov za nakup opreme.

V začetku epidemije koronavirusa je javnost čutila, da nihče ne želi prevzeti odgovornosti za nakup opreme. Ministrstvo za obrambo in Ministrstvo za gospodarstvo sta odgovornost prenesli drug na drugega.

Slovenija ima nacionalni načrt za boj proti epidemijam in pandemiji nalezljivih bolezni, v načrtu pa je navedeno, da mora ministrstvo za zdravje ustanoviti krizni štab za spremljanje razmer. Če ugotovi pomanjkanje medicinskih pripomočkov, o tem obvesti ministrstvo za gospodarstvo, ki ga poravna prek zalog surovin. Tako pravi državni načrt.
Edina razlika, če je vlada ravnala drugače, je, da ministrstvo za zdravje ni ustanovilo samo kriznega štaba, ampak ga je vlada postavila na višjo raven. Zaloge surovin so nato več dni vozile k centralni nabavi. V tem času smo ugotovili, da za takšne stvari niso usposobljeni. Manjkalo jim je ustreznih ljudi in znanja, njihovo vodstvo je zbolelo, pojavili so se številni problemi in sistem je dobesedno propadel. Vendar smo opremo nujno potrebovali, bilo je veliko pritiska s strani zdravstva in drugod, da bi ga lahko kadarkoli zmanjkalo. Takrat je vlada ustanovila vladno medresorsko skupino, ki bi pomagala rezervam blaga pri pregledu e-poštnih sporočil in ponudb.

Skupina je delovala na ministrstvu za obrambo.

Javnost je po nepotrebnem imela vtis, da gre za ministrstva za obrambo in gospodarstvo, ker je ta skupina tehnično delovala na našem ministrstvu in ker je skupini vodil državni sekretar ministrstva za obrambo . A dejstvo je, da so bili tudi predstavniki ministrstev za zdravje, infrastrukturo ter notranje zadeve in zunanje zadeve. Vprašanje je bilo postavljeno zelo široko.

Je minister za gospodarstvo zavajal javnost, ko je trdil, da rezerve surovin zaradi zakonskih omejitev ne smejo poslovati v tujini?

Tu je bilo veliko slabe ali netočne komunikacije, kar je nato povzročilo težave. Strinjam se, da so bile podane tudi nesrečne izjave in komentarji.

Če se sklicujemo na klic ministra Počivalška, v katerem je zahteval, da rezerve izdelkov podjetju pred izdajo bančne garancije plačajo predplačilo: ali bi podpisali pogodbo o prodaji stanovanja, če bi vam je kupec zagotovil, da vam bo čez nekaj ur prinesel aro?

Št.

Hipotetični primer. Gregor Golobič se je zavzel za dobavo surovin in pozneje v javnosti razložil, da ne dela za svojo hčerko, ampak za državo, kot je to veljalo za nekdanjega poslanca NSi Lojzeta Peterleta. Bi verjeli?

Mislim, da so bili nameni gospoda Peterleta iskreni, toda vtis je tak, da je težko prepričati javnost, da ne gre za pomoč njegovi hčerki. V javnosti je vtis pogosto pomembnejši od same realnosti. Dejstvo pa je, da ta sporazum ni bil nikoli sklenjen.
Vendar se mi ne zdi pravično, da so vsi, ki so na tak ali drugačen način sodelovali v teh zgodbah, kriminalizirani. Po bitki je zelo enostavno. Danes je nekdo vtis, da je bilo veliko časa, v resnici pa je bil ta čas očitno priredljiv. Svetovni trg je propadel, med državami je bil resnično daljni zahod, solidarnosti ni bilo.

Sama imam čisto vest, zato sem povabila tudi vse člane protikorupcijske komisije na Računskem sodišču, da nas podrobno raziščejo.

Kako je vse to vplivalo na odnose znotraj vladne koalicije?

Prepričan sem, da smo v dveh mesecih naredili odlične stvari. Slovenija je uspeh. Celo svet nas prepozna, odlično smo se spopadli s težavami s koronavirusom, vendar smo šele v prvi polovici. Sledila bo druga polovica, v kateri bo pomembno ohraniti vse te dobre kazalnike in poleg tega znova zagnati gospodarstvo. To lahko doseže le izkušena vlada, ki se ne boji izzivov. Nismo imeli sto dni miru, pravzaprav nismo imeli niti enega dne miru. Rezultati so dobri, veliko denarja smo zgodovinsko razdelili med ljudi. V primerjavi z drugimi državami smo tudi med prvimi desetimi državami glede na odstotek denarja kot odstotek BDP, ki smo ga razdelili med ljudi za pomoč krizi.

Vendar so bile odkrite informacije o možni prerazporeditvi vlade …

Vlada je kot nogometna reprezentanca. Ko igramo in smo v središču bitke, delamo tudi napake.

Mogoče nam lahko zaupate, ali se eden izmed rezervnih igralcev že ogreva?

Zame je bistveno, da gremo po slačilnico po tekmo, kjer si iskreno povemo, kaj je narobe in kaj moramo izboljšati. Naj te stvari ostanejo v slačilnici, nočem umazanega perila v javnosti. Želimo si zmagati za Slovenijo in dajemo vse od sebe.

Kakšna so bila vaša pričakovanja in vaši cilji z vstopom v koalicijo?

Če se šalim, je koalicija na neki način talka Nove Slovenije, saj smo v teh dveh mesecih uspeli prepričati ostale partnerje v njihovi prošnji za pomoč gospodarstvu in ljudem, nato pa smo pisali to v treh paketih corone. Morda tega nismo obesili na velik zvon, vendar so se trije ministri NSi zelo potrudili, da bi to storili. Hvaležen sem tudi koalicijskim partnerjem, ki so nas podprli pri naših zadevah.

Vaša pričakovanja in cilji so bili …

Veste, da je bilo veliko nezaupanja ali dvomov, ali naj se NSi pridruži tej koaliciji. Morda smo se najtežje odločili za to koalicijo, saj smo vedeli, kaj vse to vključuje. Danes mislim, da smo ravnali odgovorno in jih je gradila država. Ne predstavljam si, kakšna bi bila Slovenija danes, če bi vojna potekala v času najhujše krize. Trije ministri NSi želijo dokazati svoje delo in služiti domovini, Sloveniji in našim državljanom.

Zakaj je bila najtežja odločitev za vstop v koalicijo? Zaradi preteklih slabih izkušenj in strahu pred izgubo stranke največjim koalicijskim partnerjem?

Praksa je to značilnost pokazala v vseh koalicijskih vladah, kjer največje stranke običajno vedno zmagajo. Edina izjema v slovenski zgodovini je SMC, ki jo je takrat vodil Miro Cerar. Načeloma pa so v vseh koalicijskih vladah zmagale največje stranke, ki imajo predsednika vlade, druge stranke pa so se bolj ali manj nekoliko izgubile. Uspeh vlade najpogosteje pripišemo predsedniku vlade, neuspehe pa pristojnim ministrom.

Ko je bila vlada sestavljena, ste drugim strankam dejali, da ne bo enopartijska vlada. Dva meseca pozneje sta sledila Logarjeva odpoved in osebno pismo evropskemu komisarju glede položaja sodstva.

Mislim, da so te stvari tako ali tako nekoliko pretirane. Slovenija se mora s takimi zadevami res dobro spoprijeti. Zame kot mladostnika je način, kako živimo jutri, bistven. Ali bodo ljudje lahko s svojim delom zaslužili dovolj za podporo družinam ali v kakšnem okolju bomo živeli in kakšna bo naša prihodnost?
Sploh me ne zanima vrsta spremnega pisma, ki ga minister za zunanje zadeve piše svojemu kolegu, toda pomemben mi je uradni dokument. Vlada jih sprejema in vladni dokumenti niso bili sporni. Ne bom pa se spuščal v to, kaj misli minister za zunanje zadeve in kako piše. Tudi jaz pišem spremno pismo in si ne predstavljam, da bi moral vsakega posebej uskladiti s koalicijskimi partnerji. Odgovornost je vsakega ministra in vsak minister mora imeti dostojno raven komunikacije.

Javnost je bila šokirana tudi zaradi afere Logar o distribuciji.

Kar zadeva pošiljanje, kar v resnici ni bilo, so nekateri v Sloveniji, ki so jezni, da ta vlada deluje dobro, storili vse, da nas ujamejo v Svetu Evrope in se pritožujejo, da tukaj je vse grozno. Mislim, da so mediji do te vlade zelo kritični, kar ni neresnično, vendar je težko kriviti, ko v državi ni svobode in demokracije.

Primož Lavre

Predsednik NSi ne bi podpisal pogodbe o prodaji stanovanja, če bi mu kupec zagotovil, da bo aro pripeljal šele čez nekaj ur.

Če pristopimo k vašemu, Ministrstvo za obrambo. Razmere v vojski že dolgo niso rožnate.

Najprej moram poudariti, da smo se na začetku poti v neodvisno državo odločili, da želimo imeti svojo vojsko. Točka. In od tu imamo kot država dolžnost, da zanj skrbimo in razvijamo.

Ko je leta 2008 padla finančna kriza, je ministrstvo za obrambo prvič množično prihranilo. Od te strogosti si niti vojska niti ministrstvo za obrambo nista opomogla in v zadnjih desetih letih je slovenska vojska nekako zaživela. Zdaj pa smo prišli do točke, ko se moramo odločiti, ali bomo čez nekaj let začeli vlagati v vojsko ali ne.

Imamo dve težavi. Eno je pomanjkanje kadra, drugo pa tehnologija in naložbe. Z zastarelo opremo si preprosto ne moremo pomagati, potrebujemo novo in uporabno.

Oblikovali ste nov zakon o obrambi. Kaj prinaša?

Kot minister sem najprej pristopil k ljudstvu, rešil status vojaka in predvsem sredstev za privabljanje več mladih v vojsko. Za sprejem zakona o obrambi je potrebna dvotretjinska večina v parlamentu, ker gre za širši projekt, ne le z vidika ministra in koalicije.

Ključna sprememba bo, da bomo vojakom zagotovili nekaj socialne varnosti tudi po 45. letu. Danes, ko se nekdo odloči postati vojak, dobi pogodbo do te starosti. To je vzrok za večje težave, na primer dejstvo, da ne morejo pridobiti stanovanjskega posojila ali da ga je zelo težko pridobiti. Skratka, obstaja cela vrsta dnevnic, ker so brezposelni za nedoločen čas. V tem delu so tudi v slabšem položaju kot policija.

Zato v zakonu predlagam, da lahko vojak, če ga vojska potrebuje zaradi svojega specializiranega znanja ali pomanjkljivosti na določenem področju, ostane vojak tudi po 45. letu. Preostali bi imeli ustrezno zaposlitev v državni upravi z enako plačo kot vojaki. Je glavna in ključna rešitev zakona.

Kakšno delo bi opravljali v javni upravi?

Obstajata dve možni rešitvi. Znotraj oddelka bomo ustvarili obliko posebne organizacije, kjer bodo nekdanji vojaki zaposlili za varovanje posebnih obrambnih naprav. Danes imamo vsak dan več kot sto vojakov, ki so dodeljeni stražam, ki bi jih lahko usposobili za večje in težje naloge.

In drugi?

Če vojaki tega ne bi želeli, bi imeli možnost sklenitve dogovorov z različnimi ministrstvi, prerazporeditev bodisi policiji bodisi pravosodnim policistom bodisi za druge naloge.

Vojaška zveza je v preteklosti opozarjala, da težava ni bila le v višini plač, temveč tudi v odnosih znotraj vojske.

Vedno trdim, da so največji promotorji slovenske vojske vojaki. In če so vojaki zadovoljni, se bo dobra beseda širila in novi ljudje bodo prišli po svoji svobodni volji. Če pa so demotivirani, se novih prilivov ne pričakuje. Tudi vojaki poudarjajo, da to ni vse na plači. Osnovna plača je nizka in z dodatki dobite solidno plačo.

Eden od pomembnih razlogov so tudi medosebni odnosi. Vesel sem, da novi načelnik generalštaba Slovenske vojske temu pripisuje velik pomen in se zavedam, da mora tudi struktura višjih častnikov sprejeti vse potrebne ukrepe za bistveno izboljšanje medsebojnih odnosov.

Kakšni so načrti za nakup opreme? Pred časom ste mislili, da Slovenija potrebuje novo vojaško transportno letalo.

Glede nekaterih regionalnih kriz, kot so potresi, poplave in konflikti na omejenem območju, je vedno mogoče, da nam lahko pomagajo druge države. Smo del zavezništva in vedno so bili časi, ko so nam drugi lahko pomagali.

Vendar je ta epidemija preplavila svet in pokazala slabost – vse države so potrebovale svoje zmogljivosti zase in težko posojale letala drugim državam.

Prav to se je zgodilo Sloveniji. Hvala bogu, imamo staro letalo iz leta 1988. Gre za manjše tovorno letalo, ki lahko prevaža slabo tono tovora in ki je v tej krizi brez preleta letelo po Evropi. Potreba po novem letalu se je tako pokazala v popolnoma novi situaciji v času koronske krize.

Ob nakupu novega letala sem prosil za vojaški nasvet ali oceno vrste letala, ki ga bo potrebovala slovenska vojska, in dobil sem ga. Pri tem bomo zagotovo ravnali racionalno. Zagotovo si ne moremo privoščiti nakupa velikih letal. Pogodba o nakupu zrakoplova bo sklenjena neposredno, od države do države.

Kdaj je torej letalo lahko pristalo v Sloveniji?

Po optimistični oceni ga čez dve leti, realno pa ocenim v treh do štirih letih.

Ali se načrtujejo kakšni večji nakupi?

Pripravili smo zakon o obrambnih naložbah, v katerem bomo predvideli, koliko denarja bi vojska morala vložiti v naslednjih šestih letih. Če parlament podpira ta zakon, bomo imeli tudi zeleno luč za nakup omenjenega letala.

Koliko denarja bi torej potrebovali?

Želje so vedno zelo velike. Lahko pa vam povem, da bi vojska za naložbe potrebovala od 120 do 150 milijonov evrov na leto. To je ocena, ki temelji na predhodnih dokumentih strateškega načrtovanja.

Lara

Related Posts

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Read also x