Eden najbolj razširjenih mitov v kolesarstvu je, da se je kolesarstvo v Sloveniji pojavilo od nikoder.
Ne glede na to, ali mislite, da se je pojavilo od nikoder, ko sta se Tadež Valjavec in Janiz Brajkovic pred desetletjem ali več uvrstila med 10 najboljših na Dirki po Franciji, ali mislite, da se je začelo z vzponom Prima Rogliča kmalu zatem, se motite glede obeh šteje.
Dejstvo je, da kolesarstvo v Sloveniji obstaja od takrat, ko obstaja samo kolesarstvo. Nedavni dokaz tega dejstva je razstava v ljubljanski Mestni hiši z naslovom »Od najstarejšega kolesa do vrha kolesarskega sveta«, ki jo je pripravil novinar Mark Koje.
Koji zadnji dve leti raziskuje nastanek kolesarstva in vzpon tega športa v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, in veliko informacij, ki jih je pridobil, je novih tako za slovensko kot angleško govoreče. Njegovo delo kaže na primer, da je kolesarstvo v Slovenijo, takrat del Avstro-Ogrske, prišlo prek Avstrije in da so prvo kolesarsko ekipo, Leibacher Cycling Club, tvorili Nemci, ki so se leta 1885 ustanovili v Ljubljani. Ivan Tavoir, ki bi postal eden najbolj znanih ljubljanskih županov, nekoč je bil predsednik kluba.
“Dirka se je začela zelo zgodaj, mislim leta 1887,” je dejal Coogee v intervjuju. Kolesarski podcast. “Imeli smo prvo tekmo, malo tekmo, le štiri kilometre. Leto kasneje je bila še ena štirikilometrska. A ob koncu stoletja smo na primer imeli nekaj večjih dirk, Zagreb-Celje-Ljubljana, ki je dirka na 200 km.
»Takrat je bila tudi dirka Trst–Dunaj, ki je presegala 500 km. Eno leto je potekala od Trsta do Dunaja, drugo leto od Dunaja do Trsta in eno od kopij je dobil Josef Fischer, zmagovalec prvi Paris-Roubaix in zmagovalec Bordeaux Paris” .
Te lokalne rase so izumrle, ko je nemir dvajsetega stoletja izbruhnil v samo življenje. Spremenili so se politični sistemi, imperiji, narodnosti in gospodarstva. Šport, tudi kolesarstvo, sta prekinili dve uničujoči svetovni vojni, ki sta zelo prizadeli regijo, saj je Slovenija izstopila iz Avstro-Ogrske v korist Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno pa je bila deležna italijanske in nemške okupacije. preden so ga osvobodile partizanske enote, ki so kasneje oblikovale Socialistično federacijo Jugoslavije.
Vendar mi je Koji povedal, da je kljub vsem pretresom še vedno nekaj omembe vrednih opaznih dosežkov iz medvojnega obdobja: Slovenci so nastopili tako na poletnih olimpijskih igrah 1924 kot 1928. Presenetljivo je, da je prvi Slovenec kolesaril na Tour de France. t dirkač iz 80-ih, bil je fant po imenu Frank Apolnar.
Apolnar je bil Slovenec iz Kraljevine Jugoslavije, ki se je leta 1936 udeležil turneje z jugoslovansko reprezentanco. On in njegovi moštveni kolegi so ponesrečili na začetku dirke, in čeprav je Apollinar zdržal dlje kot njegovi rojaki, saj je vztrajal devet od 21 dni dirkanja, prav tako nikoli ni končal.
Pravo meso slovenske kolesarske zgodovine pa prihaja iz socialistične Jugoslavije. Po stabilizaciji jugoslovanske države po drugi svetovni vojni so začela hitro nastajati športna društva, med njimi tudi kolesarska.
Največji slovenski klub KD Rog, ki je matični klub UAE Women’s WorldTour team ADQ, pa tudi Pogi Team mladinske ekipe Tadej Pogačar, Ljubljana Gusto Santic, BTC Ljubljana Scott in Maraton Franja grand fondo, je leta 1949 ustanovil A.S. Skupina delavcev iz tovarne koles Rouge. Bil je dobavitelj večine slovenskih koles, ki jih je še danes mogoče videti na ulicah.
Za KD Rog sta leta 1956 prišli Sava Kranj (danes KK Kranj) in leta 1972 Novo mesto (danes Adria Mobil). Trije klubi so tvorili in še vedno tvorijo hrbtenico slovenskega kolesarstva, velika večina profesionalnih kolesarjev pa izhaja iz enega izmed njih, vključno z zvezdniki sedanje generacije. Roglic je vozil z Adrio Mobil, Pogačar s KD Rog in Matej Mohorič s KK Kranj.
Datum moje naročnine
V socializmu so bili kolesarji v teh klubih zaposleni v tovarnah, ki so izdelovale izdelke, ki so jih sponzorirali, kot so kolesa Rouge ali gume Sava. S politikami, ki jih je izvajalo delavsko samoupravljanje, so prejemali plače in opremo od samih podjetij – včasih so morali delati v tovarni, ko je bilo treba, a sčasoma so lahko udobno živeli kot stalni kolesarski dirkači.
Gre za nekakšen jugoslovanski premik v socialističnem športu in za razliko od Sovjetske zveze, kjer je športnike usposabljala in podpirala neposredno država, so jugoslovanske kolesarje namesto tega sponzorirala ta nekoč državna podjetja, kar je športnikom dalo malo premor. Svoboda.
Vendar, kot sta zapisala Dario Brentin in Dejan Zak v Journal of Sports and Socialist Yugoslavia: »Ti formalni odnosi med športnimi klubi in političnimi elitami se bodo nadaljevali do konca socialistične Jugoslavije, medtem ko se v mnogih primerih v postjugoslovanskem prostoru nadaljujejo današnji dan.”
Ta kontinuiteta v kolesarjenju je bila včasih fizična. dejali kolesarji, kot sta Matej Mohorič in Tadej Bugar kolesarske novice Da so klubi, ko so začeli delati, zagotovili vse, kar so potrebovali, tudi če je bila oprema stara. Zdaj pa, kot poudarja nekdanji profesionalec Martin Hvastiga, v intervjuju za Kolesarski podcastKolesarjenje trpi zaradi situacije “negativne selekcije”, kjer si lahko le bogati privoščijo opremo, ki jo njihovi otroci potrebujejo, da postanejo kolesarji. Mogoče pa malo socializma vendarle ni bilo tako slabo, če nam daste takšne, kot je Tadež Bogar.
Nazaj v Jugoslavijo. Tedaj so bile dirke tako lokalne kot amaterske z naslovi kot so Tour of the Balkans, Tour of Yugoslavia in Alpe Adria, ki je po osamosvojitvi postala Dirka po Sloveniji. Med njimi je bila najpomembnejša Dirka po Jugoslaviji, regionalni ekvivalent Dirke po Franciji. Slovenci (kot Jugoslovani) smo Dirko po Jugoslaviji zmagali že desetkrat, med zmagovalci pa najdemo nekatera temeljna imena slovenskega kolesarstva v 20. stoletju.
Rudi Valenčič, ki ga je osvojil dvakrat v letih 1964 in 1968, je pozneje prepričljivo nastopil na olimpijski cestni dirki leta 1968 in končal na 16. mestu. Primo Čerin (ki je zmagal leta 1983) je skupaj z rojakoma Vinkom Polončičem in Durijem Pavelićem postal eden prvih Slovencev, ki je postal profesionalec zunaj Jugoslavije. Slednji je bil dvakratni zmagovalec Dirke po Jugoslaviji (leta 1985 in 1986), najbolj znan pa je po osvojitvi zdaj že propadlega dresa Intergira na Giru d’Italia leta 1989.
Te iste dirke so še danes v živem spominu, ljudje, ki so jih vozili in zmagovali, pa ostajajo v sedanjih slovenskih kolesarskih institucijah. Na primer, Gorazd Benko, dobitnik nagrade Alpe Adria leta 1987, je zdaj športni direktor ekipe UAE ADQ, Jor Pavelic pa je zdaj pomočnik športnega direktorja pri Tirol-KTM, prvotnem domu najnovejše okrepitve Bahrain Victoriousa, Mateva Jovkarja. .
Medtem ko so kolesarji sredi stoletja v Jugoslaviji živeli sedeče življenje, niso mogli mimo opaziti, da so profesionalni kolesarji v tujini služili veliko denarja in se lahko udeleževali največjih kolesarskih dirk. Žal je veljalo pravilo, da profesionalni športniki, predvsem nogometaši in kolesarji, ne smejo delati za moštva izven Jugoslavije do 28. leta, kar je pomenilo konec džokejske kariere.
Po smrti predsednika jugoslovanske vlade, ki je postal predsednik, Josipa Broza Tita leta 1980, so se stvari začele rahljati in prvi kolesarji, ki so postali profesionalci, so našli svoj dom pri sosednjih italijanskih moštvih – saj so slovenski kolesarji vedno sodeloval na italijanskih amaterskih dirkah. Na primer, leta 1984 je Primož Čerin začel z Euromobil-Zalf-Fior (Castelfranco Veneto), pomembno amatersko ekipo v Italiji, potem ko je ekipa opazila, da gre Čerinu tam dobro.
Kasneje je leta 1986 prestopil k Malvor-Bottecchii, s katerim je na svoji prvi dirki zasedel 19. mesto. Shirin je kariero končal v Carreri, eni najpopularnejših ekip poznih osemdesetih, kasneje pa se je pridružil tudi Pavelićevi ekipi. Po podobnih poteh so hodili tudi drugi kolesarji, kot je Polončič, a so bile njihove kariere v tujih ekipah zaradi jugoslovanskih starostnih omejitev žal kratke.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je Slovenija prvič v svoji dolgi zgodovini osamosvojila in s tem se je kolesarstvo oddaljilo od jugoslovanskega modela k zahodnemu sponzorskemu modelu, na primer Rouge in Sava sta postala sekundarna sponzorja. Vendar pa je kolesarsko podjetje Rog v začetku leta 2000 propadlo.
Najnovejša generacija slovenskih kolesarjev je po vzoru svojih predhodnikov slavo in bogastvo začela iskati v tujini, največkrat v Italiji. Nič ni škodilo niti, da je Giro d’Italia leta 1994 potekal skozi Kranj in tako eno največjih dirk v tem športu pripeljalo čez slovenske meje vsem na ogled. Bil je med temi zgodnjimi pionirji rtv komentator Hvastia, ki je vozil za slovensko-italijansko ekipo Cantina Tolo, in kasneje Andrej Hauptmann, ki je leta 2001 kot član Tacconi Sport-Vini Caldirola dosegel tretje mesto na UCI Road World Championships.
To je bil takrat največji cestno kolesarski dosežek v Sloveniji. Da boste razumeli, o kakšni zgodovinski kontinuiteti govorimo, je Hvastija tudi športni direktor slovenske mladinske reprezentance, Hauptman pa predsednik KD Rog in športni direktor v reprezentanci ZAE. Oba sta bila zaslužna za treniranje Tadeja Pogačarja v njegovih formativnih letih.
Pravzaprav kolesarstvo v Sloveniji sledi zelo preprostim in zelo dolgim razsežnostim. Pomerite se s katerim koli kolesarjem WorldTour in prek njihovih trenerjev, športnih direktorjev in domačih klubov poiščite svojo pot skozi generacije kolesarjev, ki segajo vse do prvih praktikov tega športa.
Tudi v majhnem žepu jugoslovanskih kolesarjev so kolesarji tekmovali na nivoju, primerljivem z kapitalističnim Zahodom. Če ne bi bilo dveh svetovnih vojn in protekcionizma, ki je motil športno politiko v Jugoslaviji, bi slovenski kolesar morda dosegel najvišje ravni tega športa veliko pred Hauptmannom, Brajkovićem, Valjavićem in Rogličem. ter Mohorič in Pogačar.
Več informacij so odkrili novinarji in raziskovalci po precedensu, ki so ga postavili Koji, Alenka Terin v Seulu in Petra Mucic v rtv (če naštejemo le nekatere), ko vidimo, da smo bili Slovenci ves čas kolesarji – veliki kolesarji. Zahod tega ni opazil.
